1052km

Letos smo se člani in simpatizerji kluba Opel Kadett Slovenija odpravili na tradicionalno srečanje, ki je za spremembo potekalo izven naše Slovenije. Srečanje, ki je bilo letos že sedmo zapored, se je poimenovalo Bosna in Hercegovina 2013. Za letošnji res odličen izlet sta poskrbela naš prijatelj Mirso in predsednik kluba Joco.

Ker je bil letos cilj precej bolj oddaljen kot leta prej, smo se iz cele Slovenije odpravili v manjših skupinah in se srečevali na poti. Prva mala skupina je imela start predviden na petek ob osmi uri. Seveda se je odhod (več ali manj zaradi tradicije) zamaknil za pol ure in ob pol devetih se je odpeljalo iz Rečice ob Paki. Po dolgi vožnji skozi Celje so se na obrobju mesta skupini pridružili trije avtomobili in že smo bili na poti proti Zidanem mostu, kjer sta se pridružila še dva avtomobila. Sedaj že skoraj popolna zasedba se je dobre volje odpeljala proti Krškem, kjer se je pridružil še zadnji Opel.

Ker smo člani kluba Opel Kadett Slovenija tako dobri ljudje, se je tako malo pred Krškim na zadnjem delu avto vleke kar naenkrat pojavilo polno dobrot, od potice do sendvičev, svežega grozdja in pijače za vse okuse. Okrepčani in pretegnjenih nog smo se vrnili nazaj na cesto, tokrat še boljše volje...

Slika 1: Vsi zbrani smo se najprej okrepčali

Ni bilo dolgo, ko smo že stali na meji. To pa je bilo dolgo! Ker je bil letošnji cilj Bosna in Hercegovina, se na Hrvaškem nismo kaj posebej ustavljali, en kratek postanek ob izvozu iz avtoceste, takoj za tem pa na mejni prehod Jesenovac in naprej po Bosni in Hercegovini.

Sedaj se je naš izlet šele začel. Takoj čez mejo smo že lahko opazovali trenutno stanje v državi, bilo je kot bi se čas ustavil… Kmalu  smo se pripeljali do zavoja proti Banja Luki, kjer je za trenutek prevladala zmeda, saj so v zadnjih treh mesecih že odprli približno štirideset kilometrov dolg odsek avtoceste, ampak odločitev je padla in na preizkušnjo smo dali še njihovo avtocesto. Kot bi mignil smo že bili v Banja Luki, na kosilu. Naš predsednik Joco se je odlično dogovoril – tako tu, kot tudi vse do konca srečanja, so nam stregli pristne Bosanske jedi. Že kar nekaj ur vožnje po soncu je bilo za nami in kosilo je res prijalo.

Slika 2: Na kosilu v Banja Luki

Vidno boljše volje smo se po kosilu odpravili nazaj na cesto, proti mestu Jajce. Nihče, ki se po dolini reke Vrbas še ni peljal, ni niti slutil, kaj nas čaka. Sledil je namreč eden lepših odsekov naše poti – zavita cesta, zaviti tuneli, pogled na reko Vrbas, pogled na Oplove starodobnike… Ko smo prispeli do mesta Jajce, se sicer nismo zapeljali v jedro, izkoristili pa smo sosednje nabrežje za ogled s soncem obsijane silhuete mesta. Pot smo tako nadaljevali proti našemu cilju – mestu Travnik. Sproti smo si ogledali še svetišče Sv. Ive, ki je trenutno še v gradnji, ampak jasno nakazuje, da bo to ena najzanimivejših cerkva daleč naokoli.

Slika 3: Postanek pri svetišču Svete Ive pri Jajcu

Po kakšni prevoženi rdeči luči, pogovorom o tem z lokalnimi policisti in vožnji v napačno smer smo končno našli naš dom za prihodnja dva dni – hostel Aba. Izmučeni od vožnje nismo niti razpakirali, temveč smo nemudoma odšli do gostilne Plave vode, kjer so nas že čakali z večerjo. Kako nas ne bi, saj pa smo zamujali uro, dve ali tri. Še preden smo se najedli, je naše počutje izboljšal Time Out Band z živo glasbo in vedeli smo, da se bo večer odlično končal.

 V soboto zjutraj smo vstali zgodaj, pozajtrkovali in se okrepčali z »bosansko kafo«, da smo lahko polni energije odšli na ogled gradu in mestnega jedra. Na gradu smo lahko izvedeli ogromno zgodovine, ki sega daleč nazaj v čase turških osvajanj. V grajskem stolpu so uredili pravi mali muzej njihove zgodovine, tako da je bil ogled tako lep, kot tudi poučen. In mesto ni izostajalo. Rojstni kraj Ive Andriča je zanimiv in raznolik. Še najbolj zanimive so tamkajšnje džamije, ki dvakrat dnevno berejo mašo v arabščini! Iz starega gradu se lepo vidi stari del mesta, novi del mesta… Ima tudi lepo ohranjen ozkotirni vlak – ćiro. Poseben čar daje mestu tudi planota Vlašič, ki ga oskrbuje z enormnimi količinami vode, katera poganja manjšo elektrarno in daje dom zanimivim ribam, ki so bistvo Plavih voda.

Slika 4: Muzej v grajskem stolpu

Po izčrpnem ogledu smo si vzeli malo prostega časa, eni za obisk tržnice, drugi za posedanje v kafani in opazovanje utripa mesta… Ob dobri družbi je čas hitro minil in dneva je bilo konec. Čas za večerjo, ko so nas v gostilni Plave vode postregli (po mnenju nekaterih članov) z najboljšimi čevapčiči! Sledil je nočni ogled mesta, pretiraval ni nihče, saj nas je na žalost prihodnji dan čakalo vračanje proti domu.

Slika 6: Še skupinska slika pred odhodom

Zadnje jutro skupaj smo izkoristili za skupinsko fotografiranje in prej kot bi želeli smo že bili na poti v Slovenijo. Ker smo se prvi dan le peljali mimo mesta Jajce, smo se tokrat ustavili v muzeju AVNOJ-a, prisluhnili zgodovini in si ogledali njihovo zbirko. Moški del odprave se je navdušil še nad enim ozkotirnim vlakom, za nežne duše pa smo si ogledali še mogočen slap na reki Pliva.

Slika 7: Slap reke Plive ob izlivu v reko Vrbas

Po končanih ogledih smo se zapeljali do Plivskih jezer, kjer smo se sprehodili po naravi in jo občudovali. Odličen kraj za sproščanje duha in telesa. Ogledali smo si tudi stare mline – tudi ena izmed znamenitosti!

Pot smo počasi nadaljevali proti mestu Sanjski most, prvih nekaj kilometrov smo si še vedno lahko ogledovali Plivska jezera, potem pa je pot postala dokaj »slovenska«, torej v stilu gor,dol, levo, desno, hrib, dolina… Ko smo prispeli v mesto Sanjski most, nas je že čakalo kosilo. Po mesnem in sirnem bureku smo si morali malce odpočiti, malo smo posedeli in spili kavico, potem pa polnih trebuščkov odpeljali proti mejnemu prehodu Jesenovac. Tamkajšnji policisti in cariniki so nas z navdušenjem spustili preko meje in pohvalili naše starodobnike…

Slika 8: Tloris nekdanjega taborišča

Le nekaj kilometrov čez mejo smo se ustavili že na zadnji ogledni točki našega srečanja – na tleh tamkajšnjega koncentracijskega taborišča Jesenovac, ki je znano po svoji okrutnosti in velikem številu žrtev. Malo manj dobre volje (tako zaradi zgodovine taborišča, kot tudi zaradi bližanja koncu našega srečanja) smo se odpravili na hrvaško avtocesto in na prvem počivališču počakali. Počakali, da so eni spili svojo pijačo, drugi plačali kazen hrvaški policiji… Na tem mestu smo se poslovili in razpustili odpravo, pot pa nadaljevali vsak po svojem tempu. Tisti z bolj počasnimi avtomobili smo se še enkrat srečali na mejnem prehodu Bregana in preostanek poti do Zidanega mostu opravili skupaj. Od tu naprej smo vsi videli le še domačo posteljo, kamor smo legli v nočnih urah in sanjali o vseh novem, kar sta nam pripravila Mirso in Joco.

Slika 9: Skupinska ob gradu nad mestom Travnik

Naš predsednik Joco je res faca – uspelo mu je organizirati super izlet in to že sedmič zapored! Pri realizaciji so mu pomagali tudi Avtoscena d.o.o., Avtoservis Janez Janže s.p. in SVAMZ, katerim se za prispevke iskreno zahvaljujemo!

Avtor slik in besedila: Gregor Doler

Datum: 30.08.-01.09.2013